Najbolj se veselimo pohval s strani tekmovalcev, res smo jih prejeli veliko v teh dneh 🙂
Še posebej pa nas je presenetil tekač Matjaž Bohinc, ki je tekel v zmagovalni štafeti na 100 km “Urbani tekači ” in posebej za nas pripravil zelo doživet zapis o tekmi skozi njegove oči.
Objavljamo ga v celoti, hvala Matjaž!
“Utrinki iz teka 100 ob Mrzli reki
Prestavljeno zaradi poplav, preberem v obvestilu, dobro, gremo naslednjič, a ne, pa spet prestavljeno zaradi vetra, tako, da je obveljal oktober (vinotok ) v letu 2023.
Bolj ko se je bližal dan teka, vse bolj sem čutil, da bodo vremenske razmere tokrat na strani vseh nas, še posebej organizatorja, ki je zaradi vseh prestavljanj znova in znova začel priprave iz začetka.
Pred tem tekom, sem se ga udeležil že dvakrat.
Ko sem zasledil, da je tek prestavljen v samo mesto, kjer se na vsakem koraku nekaj dogaja, občuduješ utrip mestnega trga, se oziraš na sijajno kuliso vrhov Čavna, Nanosa, Sinjega vrha, Kuclja ter v ozadju še višjih Golakov, ki te izzivajo in vabijo v doživetje čudežev narave, spet tečeš ob Hublju. Bil sem zelo navdušen, čeprav mi krogi ne ležijo najbolj. Vse se dogaja ob glasni vzpodbudi in navijanju domačinov, prostovoljcev in obiskovalcev, ki jih je ta tekaški dogodek privabil v Ajdovščino. S tem črpaš vase energijo, ki te kljub utrujenosti ponese dalje in zmoreš z nasmehom na obrazu vrniti energijo vsem, ki te vzpodbujajo in tečeš dalje, do cilja.
Že nekaj dni pred tekom smo se v ekipi dogovorili, kdo bo kdaj tekel. Pa me sprašuje Urban, če bi lahko bil prvi? Malce tehtam, a mu pritrdim, da lahko. Pomislim sam pri sebi, je, malce zgodaj bo potrebno vstati, ker pridem iz Ljubljane. Pred odhodom si skoraj vedno pripravim zajtrk, ker pravzaprav brez njega skoraj ne grem nikamor pa naj bo še tako zgodnja ura…
Zgodnje jutro. Budilka me je predramila iz sanj že malo po 4. uri zjutraj. Po vsem protokolu, ki ni nikoli povsem enak, se odpravim na pot tako zgodaj, da bom startno številko prevzel že ob šesti uri in imel dovolj časa za vse priprave pred startom. Prvič sem bil v centru Ajdovščine, na Lavričevem trgu, ki me je očaral. Organizator se je res potrudil in nam tekačem pričaral sijajno vzdušje. Z vsem promocijskem materialom, ki sem prevzel, se počasi odpravim do bližnjega parkirišča pri Mercatorju in odložim v avto. Časa sem imel še dovolj, tako da se napotim še na kratki »espresso« čez cesto v bližnji lokal. Dobro mi je del. Malo pokramljam še z domačini, za katere sem dobil občutek, da se dogodka veselijo z nami.
Sedaj pa je bil že čas, da se pripravim za tek, kajti ob prihodu sem še tehtal kako se najbolj optimalno obleči, a kratki rokavi s kolesarskimi rokavčki zmagajo. Iz trga se že sliši glas moderatorja, ki stopnjuje temperaturo. Pred startom se še vidim z Urbanom, ki je me je prišel vzpodbujati. Res ga cenim, ker neutrudno in velikim zanosom vodi društvo tekačev. Energija, ki jo skupaj z Jasmino izžarevata je tisti manjkajoči kamenček, ki marsikoga pritegne, da se iz popolnega netekača prelevi v ljubitelja teka.
Počasi se zbiramo v startnem boksu in odštevamo zadnje trenutke. Komaj čakam. Udeležujem se ga kot tekač v štafetni ekipi, kar je tudi odgovornost do sotekačev, da se potrudiš po svojih močeh in predstavljaš ekipo.
In gremo. V čast mi je bilo, da sem z ramo ob rami tekel z Marjanom Zupančičem, ki je tudi odličen gorski tekač. Sledil sem mu dva kroga potem pa je bil njegov tempo zame prehiter. Dejstvo, da je tekel sam na 100 km hitreje kot jaz, ki sem odtekel samo 20 km, je res fascinantno.
Kroga trase si prej nisem ogledal, tako, da je bil vsak zavoj novost in sprememba ritma. Malce gor malce dol, pa ravno, sprememba podlage, mi je bila zato super, čeprav se rajši udeležujem trail tekov, kjer steza nenehno vijuga, pogosto spreminja naklon ter večinoma poteka po gozdnih poteh, in različnih podlagah.
Nadvse sem bil vesel teka ob Hublju, kar je tudi pomenilo bližanje zaključku enega kroga, ki si ga zaključil ob prihod skozi obzidje Lavričevega trga. Tu je bilo največ gledalcev, ki so skupaj s prostovoljci, ki so skupaj popestrili vzdušje. Energija je kar puhtela iz vsepovsod in te lažjih nog ponesla v naslednji krog. Odštevanja krogov na tabli nisem niti sledil, le v svojih mislih sem jih odšteval. Prvi štirje so šli zame v kar hitrem tempu, z ozirom, da sem v letošnjem pretekel manj hitrih tekov pa še redkejši so bili. V drugi polovici smo bili tekači že bolj narazen in tako razpredeni že po celi progi. Občudoval sem tiste, ki so se odločili preteči celih 100 kilometrov sami. Vsaka jim čast. V predzadnjem krogu sem ob startno ciljnem prostoru že videl Jasmino, ki bo od mene prevzela štafeto. Sem se že kar veselil, ker se je moj tek približeval koncu. Večkrat sem se ozrl po okoliških hribih in občudoval lepoto narave, tako je vse potekalo hitreje in kar naenkrat sem se znašel na trgu, kjer sem zavil na menjalno mesto štafet in predal trak Jasmini. In je šla, hitro. Jaz pa sem naredil še krajši iztek in nekaj hoje za enakomerno znižanje pulza. Moderator me je začel klicati. Kaj pa medalja? Brez nje te ne spustimo domov! Ja, je, pridem, samo da se nadiham…
Jasmini je sledil Urban, njemu pa še Anže in Mateja. Vsak izmed nas je dodal svoj levji delež in tako smo kot ekipa Urbanih tekačev 1 dosegli odličen rezultat. Res pa je, da so vsi, ki so tekli za mano imeli višje temperature in s tem zahtevnejše pogoje za tek, tako, da jim vsem čestitam za vztrajnost.
Prav tako se zelo zahvaljujem vsakemu prostovoljcu posebej, ker je dodal svoj prispevek, da je tekaška prireditev tekla nemoteno, nam nudila vso podporo z usmerjanjem, glasnim vzpodbujanjem s svojim glasom in ragljami ter skrbela, da je bila stojnica vedno polna osvežilnih napitkov, sadja in vseh vrst prigrizkov. Ne smemo pozabiti vseh, ki so sodelovali pri izdaji številk in prehrane, vseh domačinov, ki so nas lepo sprejeli, lastnikov lokalov in ekipe organizatorja, ki je vse povezal v edinstveno celoto.
Ob vsem tem se v naslednjem letu zagotovo spet vidimo.
Z lepimi pozdravi, Matjaž Bohinc iz Ljubljane
Ekipa Urbanih tekačev 1″
